»O, kdor bi spoznal in doumel dostojanstvo in vrednost bogoslužne molitve (brevirja), bi si do krvi prizadeval, da bi se je udeležil in je ne bi, razen zaradi res tehtnega vzroka, nikoli opustil.« sv. Katarina Bolonjska Klara in njene sestre so sprejele molitveno bogoslužje kot dar Cerkve, ki obhaja Kristusovo skrivnost z Njegovo besedo. Zato Klara v svojem Vodilu zapiše: »Sestre, ki znajo brati, naj opravljajo molitveno bogoslužje po načinu manjših bratov, zato smejo imeti brevirje.« Skrivnost sv. Klare je v njeni molitvi in v njenem »biti z Gospodom«. Po zgledu sv. Frančiška je prevzela takratno obliko molitvenega bogoslužja rimske kurije – 'brevir' in ga predpisala svoji skupnosti oziroma redu. Ohranjeni 'Brevir sv. Klare' je ne le svetinja in ljubljeni spomin nanjo, ampak tudi dokaz Klarine pripadnosti Cerkvi. Za Klaro pomeni moliti: ljubiti in častiti Boga z vsem svojim bitjem. »V Cerkvi je vsak potrjeni red in vsak redovni stan ustanovljen predvsem za češčenje in slavljenje Boga ter za služenje Njemu. Odpovedale smo se svetu in vsem njegovim nečimrnostim in smo se povsem darovale in žrtvovale Bogu v svetem samostanskem življenju, da bi se bolj popolno posvetile tej dolžnosti, da smo s srcem pri Njem, tako da ga hvalimo in mu ponižno služimo z dušo in s telesom. Podnevi in ponoči se moramo torej takoj in vesele ob določeni uri udeležiti molitvenih ur, ne da bi manjkale in nikoli ne smemo oditi brez potrebe. To bogoslužno molitev (Božji oficij – brevir) moramo moliti pozorno, v celoti in s spoštovanjem, na način in po navadi, kot je zapisano v svetih konstitucijah, ne da bi kakšen del skrajšale: Pozorno: tako, da odganjamo iz našega srca vsako prazno in tujo misel in opuščamo vsako drugo nekoristno skrb, ki nima nobene povezave z brevirjem: kajti nezdružljivo je misliti na Boga in na molitev in hkrati biti drugje s srcem in z naklonjenostjo. V celoti: tako da začenjamo in končujemo skupaj, ne da bi kaj opustile. Brevir moramo moliti s spoštovanjem, to je s čistim srcem in s skromno držo, brez lenobe in brez varčevanja z glasom, ampak pojoč psalme z vsemi svojimi močmi in z vsemi sposobnostmi. Med svetim opravilom je Gospod, Kralj vesoljstva, sam osebno navzoč ter so zraven angeli in svetniki in more uboga duša sprejemati svete navdihe, Božjo milost in usmiljenje …« (sv. Koleta) Vir modrosti in moči – Božja beseda »Moja duhovna pot je sestavljena iz strahospoštovanja pred Njegovim Božjim veličastvom in iz ljubezni do Njega. Ti dve čustvi pritekata v moje srce iz posebnih odlomkov Svetega pisma.« bl. Angela Astorch »Vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, je podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo« (Mt 7,24). Božja beseda … je Božja moč za rešitev vsakogar, kateri veruje. V tem razodetju nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje in občuje z njimi, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo« (BR 2.17). Skoraj odveč je pripovedovati – ker je tako splošno znano – kakšna in kakšne vrste je bila odprtost svetega Frančiška za Božjo besedo, kakšna zaupnost z Očetom je iz tega izvirala, kakšna podobnost z Njegovo učlovečeno besedo. »Oče, ti si se vedno zatekal k Svetemu pismu«, je pričeval v njegovi zadnji bolezni eden izmed njegovih duhovnih sinov. Frančišek mu je odgovoril: »Tako sem se upodabljal po Njem … da ne potrebujem drugega, sin: poznam Kristusa ubogega in križanega.« Evangelij je njegovo vodilo življenja,  njegov duhovni voditelj, njegova knjiga: »Trdil je, da bi od poznavanja sebe zlahka prišel do poznavanja Boga tisti, ki bi ves zatopljen v Sveto pismo premišljeval s ponižnostjo in ne z domišljavostjo«; in umirajoč, »je dolgo govoril o potrpežljivosti in o spolnjevanju uboštva, priporočajoč sveti evangelij bolj kot vse druge konstitucije«. »V Božji besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je ta Božja beseda za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja« (BR 21). Toda branje Svetega pisma, da bo le-to dajalo sadove, mora spremljati molitev, da to branje postane pogovor med Bogom in človekom; »kajti Boga nagovarjamo, kadar molimo; Njega poslušamo, kadar beremo Božje izreke« (prim. BR 25). Klarino branje Svetega pisma odraža duha njene kontemplacije »ubogega Jezusa«, v katerem je nenehno živela. V učlovečenem Sinu izreka Bog svoj dokončen 'da' človeku. Po Jezusu – Božji Besedi, izreka Bog človeku svoj 'Blagor' – v njegovem uboštvu in žalosti, v njegovi lakoti in žeji po pravičnosti in sreči. Ker Klara ve, da ji njen Ženin ostaja zvest v življenju in smrti, v stiskah in preizkušnjah, v bolezni in žalosti, v zasramovanju, strahu in razočaranju, lahko kliče še danes daleč preko samostanskih zidov v svet površnosti in nemira vsem iskalcem evangeljskih vrednot: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12). Njeno življenje je nenehno hrepenenje po »podobnosti s Kristusom«. Sestro Nežo Praško vabi, naj »postavi svojo dušo v sijaj slave (prim. Heb 1,3), položi svoje srce vanj, ki je podoba Božjega bistva«. »On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse« (Heb 1,3). Njemu želi po kontemplaciji Svetega pisma postajati vedno bolj podobna, kajti »vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu – se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha« (2 Kor 3,18). Sveta Klara nam je lahko na poti celostnega branja Svetega pisma jasna luč, vzor in priprošnjica.  (dr. M. Matjaž)  Sveta Klara nas uči: • poslušati večno Besedo, • razumeti, kaj je 'edino potrebno', • občudovati neminljivo Lepoto, • posnemati svojega Učitelja, • upodabljati se po brezmejni Dobroti, • hoditi po pravi Poti, • živeti v Miru, • trpeti s Križanim, • postajati otroci ob Materi, • veseliti se ob Ženinu, • hrepeneti po večnem Življenju, • združevati se z Vsemogočnim, • ljubiti neskončno Ljubezen, • moliti tako, da bomo vedno živeli s troedinim Bogom skupaj z Marijo. Sestre si vztrajno prizadevamo za napredovanje v poglobljenem molitvenem branju Svetega pisma – Lectio divina, tako da nam po zgledu redovnih ustanoviteljev Božja beseda vžiga srce in duha v hrepenenju, da bi se vedno bolj hranile iz teh neizčrpnih virov notranjega življenja in da bi Božja beseda navdihovala vse naše življenje in delovanje. Prodirati v duha Svetega pisma in z njim prepojiti vse duhovno življenje, popolnoma soglaša z duhom II. vatikanskega cerkvenega zbora in s svetniki, ki so našli v svetih knjigah dokončni odgovor najglobljemu hrepenenju svojega notranjega življenja. Spomnimo se globokega spoštovanja sv. Frančiška in sv. Klare do Svetega pisma; njuni spisi imajo veliko svetopisemskih izrekov in odlomkov, zlasti evangeljskih.https://klarise.rkc.si/index.php/content/display/103