»Povedem jo v puščavo, spregovorim ji na srce! Tam bo voljna kakor v mladih dneh, kakor ob dnevu svojega izhoda iz egiptovske dežele.« Prim. Oz 2, 16.17b Milost samote, ki se kakor vsaka stvarnost redovnega življenja in celotne Cerkve nanaša na Kristusovo skrivnost, po »navdihu Svetega Duha« (R 1) kot karizmatična milost izvira iz popolne hoje za Kristusom, ki ga zre v samoti. Klavzurna samota se navezuje na Njegovo samoto. Samota kontemplativnih redovnikov v bistvu obsega dvojni vidik in je predvsem 'sredstvo'. Kakor gre Kristus na goro – ki je simbol samote – tako tudi kontemplativni redovnik v posnemanju Jezusa, gnan od istega Duha, išče in živi v zunanji samoti, ki omogoči notranjo, ki je potrebna za molitev. Tistemu, ki je v notranjosti spodbujen, da »goji življenje, ki je s Kristusom skrito v Bogu« (R 6), je namenjeno, da nezadržno čuti potrebo po samoti in molku. Tudi pri svetem Frančišku je klic k samoti povezan s kontemplativnim delom duše, ki ljubi in išče Ljubljenega in se ne zadovolji z Njegovo podobo, ki se zrcali v bitjih. Toda klavzurna ločenost, v bistvu zasidrana v skrivnost Kristusa-samotarja, pa je namenjena za porajanje in gojenje še neke druge samote, ki ni več 'sredstvo za nekaj', ampak je udeležba pri skrivnosti globoke samote in zapuščenosti, ki jo je Kristus sprejel nase, da bi uresničil odrešenje. Odrešenjski in splošni pomen klavzure je v njenem 'spuščanju' v samoto, ki obdaja Odrešenikovo dušo in globoko prodira vanjo od Njegovega rojstva pa vse do zadnjega diha na križu. V samoto in molk nas vodi tudi askeza, spokornost, pri kateri se učimo znanosti križa in vstopamo v velikonočno skrivnost krščanskega življenja, ko si dan na dan vztrajno prizadevamo, da se neprenehoma spreobračamo in očiščujemo svoje srce, da bi bilo naše življenje vedno bolj upodobljeno po Kristusovem. Ne želimo je razumeti kot nekaj zastarelega, saj je potrebno doumeti pravi duhovni pomen askeze in živeti uravnoteženo, »po modri razsodnosti«, kakor sv. Klara svetuje sv. Neži Praški: »da bi živa s svojim življenjem poveličevala Gospoda, Gospodu izkazovala razumno češčenje in bi tvoja žrtev bila vedno začinjena s soljo modrosti«. Samotarsko življenje je življenje, ki se vzdržuje z molitvijo, ki je predano molku in se odvija pod površjem stvari ter odkriva »Boga, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,6). Če torej rečemo, da nas privlači samota, hočemo reči, da smo vedno povabljeni k pogovoru z Njim. Prava samota je samota duše, ki je uboga pred Bogom. »Samota, molk in zbranost nam bodo pomagali, da bomo dodobra spoznale sebe in svojo revščino: nikoli torej nekoristno ne zapravljajmo časa, da si bomo lahko s stalno marljivostjo pridobile velik zaklad.« bl. Marija Magdalena Martinengo »Od sklepnic do tretje molitvene ure so sestre dolžne molčati, razen zunanjih sester. Stalno naj molčijo tudi v cerkvi, v spalnici in v obednici med jedjo. Izjema je bolniška soba, kjer sestre smejo vedno zadržano govoriti za razvedrilo in za strežbo bolnim. Lahko pa vedno in povsod na kratko in tiho povedo, kar je potrebno.« (sv. Klara) »Na drevesu molka zori sad miru.« s. Emanuela Jezusova Molk je ozračje Božjega življenja. Sveti Ignacij Antiohijski s čudovito in bogato prispodobo piše, da se je Beseda rodila iz Očetovega molka in da Bog dela največje skrivnosti v molku: molk obdaja Marijino devištvo, Odrešenikovo rojstvo in Njegovo smrt. Molk je torej tudi ozračje kontemplacije. Vsako podarjanje Božje ljubezni je v svoji korenini prežeto z molkom in se zgodi v molku. Kolikor bolj duša sodeluje pri brezprostorskem in brezčasovnem pretakanju Božje ljubezni, kar je občestvo z Bogom, toliko bolj jo molk zaznamuje in globoko napolnjuje. Ko Bog osvoji dušo, tedaj duša čuti privlačnost, željo in potrebo po molku. Je molk, ki obdaja dušo pri njeni brezmejni razpoložljivosti, pri izročitvi brez meja; je molk vere, ki posluša; Marijin molk; molk, v katerem se rodi Beseda; molk duše, ki je dojemljiva in odprta za Besedo, za večno rojevanje Božjega Sina, ki se nenehno ponavlja v globini vsakega od nas. Je tudi molk duhovne teme, suša, navidezna zapuščenost od Boga: kamnita in pusta zemlja, na kateri se čudežno odpre pot, cvet upanja. Končno je tu najvišji dar, brezmejni molk, poln teme, kjer se duša, ki je umrla sebi, izgubi v blaženosti bistva: občestvu ljubezni, kjer sta molk in beseda zlita v enem ljubečem objemu. »Molk je izpraznjenost sebe, da bi dale prostor sprejemanju; v notranjem hrupu ne moremo sprejeti ničesar in nikogar. Vaše povsem kontemplativno življenje zahteva 'čas in sposobnost, da ustvarite molk, da bi poslušale' Boga ter krik človeštva. 'Naj torej obmolkne meseni jezik, govori pa jezik Duha, ki ga žene ljubezen, ki jo ima vsaka izmed vas do svojega Gospoda.' (sv. Klara) V tem vam je za zgled molk presvete Device Marije, ki je mogla sprejeti Besedo, ker je bila žena molka: ne nerodovitnega, praznega molka; nasprotno, polnega, bogatega molka. Molk Device Marije je tudi molk, bogat z ljubeznijo, ki pripravlja na sprejem Drugega in drugih.« (Vultum Dei quaerere – Iskanje Božjega obličja) https://klarise.rkc.si/index.php/content/display/104