Red ubogih sester svete Klare (Ordo Sanctae Clarae) – drugi red svetega Frančiška Asiškega – sta leta 1212 ustanovila sveti Frančišek in sveta Klara Asiška. Frančiškovska karizma je apostolska in kontemplativna. Prvi in tretji red združujeta molitveno in aktivno apostolsko življenje. Sestre drugega reda pa posnemamo zlasti Kristusa, ki moli, in se povsem posvečamo kontemplativnemu, bogomiselnemu življenju; zato tudi živimo ločeno od sveta, v klavzuri. Vabilo Križanega Leta 1205 je Frančišek, ki se ga je že dotaknila Božja milost, vstopil v cerkev svetega Damijana. Medtem ko je molil, se mu je zazdelo, da je zaslišal povabilo z velikega bizantinskega križa, ki se sedaj nahaja v baziliki svete Klare: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi torej in jo popravi.« Začuden in trepetajoč je odgovoril: »Rad bom to storil, Gospod.« Frančišek je mislil, da gre za cerkev svetega Damijana, ki je bila že zelo stara in blizu razpada. Te Kristusove besede so ga tako razveselile in razsvetlile, da je v svoji duši resnično spoznal, da jih je izgovarjal sam križani Kristus.   Gospod je svetniku potem pridružil veliko plemenitih duš, ki so po njegovem zgledu slavile Troedinega Boga. O tem je sveta Klara v svoji Oporoki zapisala: »Prevzelo ga je silno veselje in razsvetljenje Svetega Duha in je o nas napovedal, kar je pozneje Gospod uresničil. Povzpel se je tedaj na zid imenovane cerkve in v francoskem jeziku glasno zaklical nekaterim revežem, ki so se mudili tam okoli: 'Pridite in pomagajte mi pri zidanju samostana svetega Damijana, saj se bodo v njem naselile gospe, katerih slovito in sveto življenje bo poveličevalo našega nebeškega Očeta v vsej Njegovi sveti Cerkvi.'« Sveta Klara pri Svetem Damijanu Šest let pozneje se je Klara po Frančiškovem zgledu odločila, da bo »posnemala zgled Jezusa Kristusa« in hodila za Njim. »Klara, nežno osemnajstletno dekle, je ušla z doma ponoči na cvetno nedeljo in se podala brez omahovanja na drzno pot novega izkustva, z vero v evangelij, kakor ji je pokazal Frančišek, in v nič drugega; z očmi telesa in srca, popolnoma poglobljenimi v ubogega in križanega Kristusa … On pa jo je preoblikoval.« (sv. Janez Pavel II.) Klara je na cvetno nedeljo leta 1211 (ali 1212) pri Porcijunkuli iz Frančiškovih rok sprejela spokorniško oblačilo. Potem, ko se je z rodno sestro Nežo naselila pri Svetem Damijanu, je še marsikatera izmed prijateljic prišla za njo in tam tudi ostala. Prišle so Pacifica, sestri Benvenuta in Filipa, potem pa še Iluminata, Angela, Kristjana, Lucija, Benedikta in Klarina rodna sestra Beatrika. Naposled se jim je pridružila še njihova mati Hortulana. Našle so polnost miru in veselja, ki ga življenje v svetu ne more dati. Sveta Klara je hotela posnemati Jezusovo uboštvo in skrito življenje v Nazaretu, ko je – v pokorščini do nebeškega Očeta, pa tudi do Marije in Jožefa – opravljal preprosta opravila in molil, ter Jezusovo življenje v času njegovega javnega delovanja, ko se je umikal množicam, odhajal na samotne kraje in molil. Tako si je Klara izbrala 'najboljši del' (Lk 10,42), to je bogastvo molitve, molka, kontemplacije, nedeljene ljubezni do Boga in popolne predanosti njegovi službi. Sestre so se v začetku imenovale 'damijanke' in so po navodilih svetega Frančiška in svete Klare živele v strogem uboštvu; zavračale so vse bogastvo in navezanost na materialne dobrine. Živele so tudi v strogi klavzuri, da so se lahko nemoteno posvečale molitvi. Klarise so kot prve v zgodovini Cerkve, in sicer že od leta 1263 naprej, poleg treh rednih zaobljub naredile še zaobljubo trajne klavzure, čeprav je klavzura sestavni del redovnega življenja menihov in nun že od vsega začetka meništva. Način življenja V letih 1212/13 je Frančišek za Klaro sestavil pravila z naslovom 'Način življenja'. Vsa navodila za redovno življenje pa je sv. Klara zapisala v letih med 1234 in 1253 v Pismih sv. Neži Praški ter v Vodilu in Oporoki, ki ju je sestavila med letoma 1247 in 1252. Kardinal Hugolin je dal klarisam Pravilo svetega Benedikta (kot pravno osnovo) in 'Forma vitae' oziroma Konstitucije, imenovane Hugolinovo Vodilo (1218 – 1219). Leta 1227 je papež Gregor IX. podelil duhovno skrb za klarise manjšim bratom svetega Frančiška, naslednje leto (1228) pa jim je potrdil še 'Privilegij uboštva' iz leta 1216. Takrat ga je Klari ustno podelil papež Inocenc III., s katerim je ubogim sestram zagotovil pravico, da smejo živeti brez lastnine – in perpetuum. Kardinal Hugolin in pozneje papež Inocenc IV. sta sestram ponovno predložila redovno Vodilo, ki pa ni bilo povsem v duhu njihovega načina življenja, zlasti glede uboštva, zato je Klara sestavila svoje Vodilo. Zadnja leta svojega življenja si je zelo prizadevala, da bi ga papež Inocenc IV. potrdil, in končno je bila uslišana – 9. avgusta 1253, dva dni pred smrtjo. Sestre klarise po svetu Ob Klarini smrti je bilo že čez petdeset samostanov njenega reda v različnih evropskih deželah zunaj Italije. V Slovenijo so prišle že leta 1300. Po uradnih podatkih iz leta 2023 je – po vsem svetu – 9220 nun v 804 samostanih.  Klaris prvotnega Vodila (Vodilo svete Klare iz leta 1253) – kamor spadajo tudi vsi trije slovenski samostani klaris – je 5752 v 509 samostanih, klaris urbank (Vodilo papeža Urbana IV. – l. 1263) je 677 v 63 samostanih, klaris koletink (l. 1410) je 456 v 42 samostanih, klaris kapucink (l. 1538) je 1560 v 130 samostanih, klaris večnega češčenja (l. 1854) je 490 v 38 samostanih, klaris kapucink najsvetejšega Zakramenta (l. 1909) pa je 285 v 22 samostanih. Klarise prvotnega Vodila 9. avgusta 1253 je papež Inocenc IV. s slovesno bulo 'Solet annuere' potrdil Klarino Vodilo, za katerega se je bojevala vse svoje življenje, v katerem sv. Klara določa strogo uboštvo, ki prepoveduje tudi skupno lastnino, kar je bila takrat še posebej za ženski red velika novost in je bilo marsikomu nepredstavljivo. Klarise urbanke 18. oktobra 1263 je papež Urban IV. v buli 'Beata Clara – Blažena Klara' objavil svoje Vodilo Reda sv. Klare – Vodilo papeža Urbana IV., ki dovoljuje skupno lastnino ter določa popolno in trajno klavzuro. Klarise so bile tako prvi Red v zgodovini, kjer so nune naredile tudi četrto zaobljubo klavzure. Vendar pa se je klariško življenje s tem Vodilom oddaljilo od Klarinega ideala. Disciplina reda je vedno bolj slabela. Klarise koletinke Sv. Koleta iz Corbie v Franciji (1381 – 1447), je zato s tako imenovano 'koletinsko reformo' začela ustanavljati klariške samostane, kjer so nune živele po prvotnem Vodilu sv. Klare, saj je v tistem času Vodilo, za katerega si je Klara toliko prizadevala, v tistih časih izginilo iz skoraj vseh samostanov. Koleta  je za sestre sestavila tudi svoje konstitucije. Prvi samostan je bil ustanovljen v Besançonu leta 1410. Klarise kapucinke Skozi stoletja se je duh prvotnega Vodila sv. Klare ponovno zabrisal. 10. oktobra 1538 je tako bl. Lorenza Longo (1463 – 1542) ponovno želela obuditi pravega klariškega duha. V samostanu, ki ga je ustanovila v Neaplju so sprejele prvotno Vodilo sv. Klare, konstitucije pa so vzele od sv. Kolete. Klarise večnega češčenja Klarise večnega češčenja je leta 1854 v Franciji ustanovila s. Marija Klara – Marie Claire Bouillevaux kot odgovor na versko stanje po francoski revoluciji. Podnevi in ponoči ohranjajo neprekinjeno češčenje najsvetejšega Zakramenta, kar je določeno tudi v njihovih konstitucijah. Živijo po prvotnem Vodilu sv. Klare. Klarise kapucinke najsvetejšega Zakramenta 19. januarja 1898 je papež Leon XIII. potrdil ustanovitev kapucink najsvetejšega Zakramenta, ki živijo po prvotnem Vodilu sv. Klare. Ustanoviteljica s. Marija Ana Ramona Bernáldez Herrera je želela obuditi pravega redovnega duha, ki se je skozi stoletja izgubil. V tem 'klicu znotraj klica' je prepoznala tudi nujnost neprekinjene adoracije najsvetejšega Zakramenta. Sestre drugega Frančiškovega reda so še koncepcionistke (Ordo Immaculatae Conceptionis) in anunciate. https://klarise.rkc.si/index.php/content/display/66