Ponovna oživitev Klarine karizme po skoraj 200 letih Ko je avstrijski cesar Jožef II. leta 1782 razpustil samostane klaris na Slovenskem, so morala naša dekleta, ki so hotela vstopiti v red sv. Klare, odhajati v tujino. Po raznih deželah Evrope in tudi v Sveti deželi so bile raztresene po ena ali dve. Tako je tudi Slovenka Marija Kozina, rojena leta 1905, leta 1929 vstopila v samostan klaris urbank v Splitu. Tam je dobila redovno ime s. M. Imakulata Kristusa Kralja. S. M. Imakulata je bila prva od enajstih otrok. Že kot otrok je živo sanjala, da bo živela v samostanu na griču med dvema rečicama (to se je uresničilo v Nazarjah – po skoraj sedemdesetih letih!). Pri svojih malo več kot dvajsetih letih je zbolela za tifusom in bila že na tem, da umre. Po Božji previdnosti pa je dobila v roke podobico Božje služabnice klarise Marije Celine (povezava k bl. Celini). Njej se je z vsem zaupanjem priporočila ter zaobljubila, da bo šla v isti samostan kakor ona, če ozdravi; in čudežno je ozdravela. Hotela je spolniti svojo zaobljubo in iti k sestram klarisam v Bordeaux. Njen stric, duhovnik, pa ji je svetoval, naj vstopi v samostan v Splitu … Že tam je zapustila sestram nepozabne spomine zaradi svoje neizmerne požrtvovalnosti, junaške vere in izredne pobožnosti ter ljubezni do sosester, zlasti do bolnih … Leta 1945 je odšla iz Splita in s tremi hrvaškimi sosestrami so v Samoboru odprle novo skupnost. Ob odhodu iz Splita ji je ena od 'svetniških' sester prerokovala, da ne bo umrla na Hrvaškem, ampak v Sloveniji. Čeprav s. Imakulata svojih sanj iz otroštva ni razodela prav nikomur, jih je ta njena sosestra skoraj dobesedno opisala. Pravzaprav samo del sanj, saj se je drugi del nanašal na prerokbo o mučeniški smrti njenih staršev in dveh bratov. Le-ti so bili umorjeni leta 1942. Ko jo je spovednik 'pripravljal' na strašno novico, ga je vprašala, če se je to zgodilo. Vedno, ko smo jo spraševale, kako je vedela, je samo s skrivnostnim nasmehom sklonila glavo in skomignila z rameni. O svojih sanjah iz otroštva je spregovorila šele čez veliko let. Leta 1963 so se sestre iz Samobora preselile v staro graščino v predmestje Zagreba, v Mikuliće. V želji, da bi ponovno zasvetila luč sv. Klare na Slovenskem, je s. Imakulata vztrajno molila, da bi prišla k sestram klarisam še kakšna Slovenka. Po dvainštiridesetih letih je Gospod uslišal njene molitve in prošnje, ko je na vigilijo Brezmadežne leta 1970 v samostan vstopila s. M. Katarina Ambrož, štiri leta pozneje pa še s. M. Jozefina Petrič. Tako je Bog zbral skupaj tri Slovenke. Pomagale so pri graditvi novega samostana in cerkve, obenem pa mislile na ustanovitev lastnega samostana v Sloveniji. Takoj so začele z 'molitveno akcijo' za novo skupnost. Leta 1977 so začele zbirati potrebna dovoljenja za ustanovitev novega samostana v Sloveniji. Veliko jim je pomagal takratni provincial slovenske frančiškanske province p. Polikarp Brolih OFM. Bratje frančiškani so jim odstopili del njihovega vrta s starim opuščenim cvetličnjakom v Nazarjah. 5. oktobra 1977 je bil v Vatikanu izdan odlok za novi osnutek samostana v Nazarjah. Ko je nato občina odobrila še adaptacijo cvetličnjaka v samostanske prostore, je bilo potrebno samo še odriniti … Gradnja samostana Sestre so prišle v Nazarje 1. aprila 1978, ob stoletnici rojstva bl. Marije Celine (23. 5. 1878). Stari cvetličnjak so s pomočjo bratov frančiškanov porušile in na istem mestu začele graditi nov samostan. Bog je čudežno nagrajeval njihovo zaupanje in gorečnost: delale so s pomočjo dobrotnikov, brez denarja in brez dolgov! Od sebe so dale vse moči, z denarjem pa si niso belile glave. Zaupale so, da bo Bog naredil samostan in ga tudi napolnil z novimi sestrami, če je takšna Njegova volja. In res, novi samostan je bil pod streho v dobrih štirih mesecih! 7. aprila 1979 pa so se sestre že preselile v novo stavbo, čeprav še ni bila niti dokončana; ni bilo vzidanih niti oken in vrat, ni bilo vodovoda, elektrike in kurjave. Stavbo so sestre počasi dograjevale, okrog vrta pa sezidale tudi kamnito obzidje. 7. oktobra 1982 – natanko po 200 letih, odkar so morale klarise oditi iz samostanov na Slovenskem – je mariborski ordinarij dr. Franc Kramberger blagoslovil klavzuro. V Klarinem letu ob 800 letnici rojstva – na njen god, 11. avgusta 1994 – pa je Sveta kongregacija izdala odlok o kanonični ustanovitvi samostana klaris v Nazarjah. Rast skupnosti Sprva so bile v samostanu samo tri sestre. Nekaj časa je pri njih bivala še hrvaška klarisa s. Magdalena Vladika iz Zagreba, da so bile tako v samostanu vsaj štiri sestre – in jim ni bilo potrebno pošiljati kandidatk v tuje samostane. Prve štiri sestre, ki so vstopile, so savinjčanke, zdaj pa prihajajo iz vse Slovenije. S. M. Imakulata je po prvem infarktu živela še sedemindvajset let ter se še večkrat čudežno 'pobrala' s smrtne postelje, kljub temu pa je bila neutrudna pri delu (v kuhinji, vrtu, šivalnici) in molitvi (v kapeli, med delom in ponoči, ko ni mogla spati zaradi bolečin). Po njeni smrti, 31. decembra 1996, je Gospod nagradil njeno zvestobo in pokazal njeno duhovno veličino. Nenavadno pri njej je bilo tudi to, da po smrti ni kazala znakov mrliške okorelosti. Pokopana je na vrtu znotraj klavzure, kjer je urejeno samostansko pokopališče. Kako všeč je bila Gospodu njena daritev, ko je 67 let živela v samostanski tihoti in nikdar ni opravljala pomembnih služb, temveč le preprosta samostanska opravila. Dobila je le eno večje 'priznanje', ki pa ji je prineslo mnogo truda. Namreč to, da ji je, ko je bila še v Splitu, gospod škof naročil, naj oblikuje novi kroj za vratnik klariške redovne obleke za sestre cele Evrope. To nalogo je s pomočjo sosestre odlično opravila! V Nazarjah je dosegla 'obljubljeno deželo' svojih preroških sanj iz otroštva; zdaj tu počiva njeno telo, njena duša pa nas spremlja iz nebeških bivališč. Nov tabernakelj v Dolnicah Neizmerno požrtvovalnost, krepost in izredno veliko molitev s. M. Imakulate (molila je podnevi in ponoči!) je Bog bogato nagradil. Uslišal je goreče molitve celotne skupnosti ter v Nazarje poslal toliko novih sester, da je samostan postal premajhen. V jubilejnem letu 2000, ko smo slovesno obhajali 700 let prihoda sester klaris na Slovensko, je ljubljanski gospod nadškof dr. Franc Rode med pridigo pri zahvalni maši dejal: »In Bog jih je blagoslovil … Kajti danes je ta skromni samostan prepoln in te mistične čebelice bodo morale rojiti. Z veseljem in hvaležnostjo jih pričakujemo v ljubljanski nadškofiji …« Sestre so našle lokacijo, napol podrto rojstno domačijo s. M. Katarine, in 8. septembra se je 5 sester že preselilo tja. V nekaj mesecih so okoli tristo let staro stavbo s pomočjo dobrotnikov preuredile v skromen 'samostanček', tako da je bila 7. decembra 2000 klavzura že zaprta in g. nadškof jo je slovesno blagoslovil. Leta 2019, ko je bilo v samostanu 8 sester, je bil samostan kanonično ustanovljen. 'Duhovna ambulanta' v Turnišču Leta 2012 so té 'mistične čebelice' na povabilo murskosoboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa ponovno rojile. Le-ta jih je povabil v svojo škofijo z željo, da bi se pri sestrah oblikovalo novo duhovno žarišče v pokrajini, kjer nekdaj ni bila le žitnica v gmotnem pomenu, temveč tudi žitnica številnih duhovnih poklicev. Klariški samostan naj bi, kakor je želel škof, postal 'duhovna ambulanta' za vernike. Sestre so ob pomoči dobrotnikov obnovile staro turniško župnišče, ki je zares postalo prava oaza molitve in češčenja. Leta 2019, ko je bilo v samostanu 8 sester, je bil Klariški samostan Marije Matere Cerkve kanonično ustanovljen. Eno srce in ena duša Sestre si prizadevamo, da bi živele kot eno srce in ena duša, na treh krajih – na hribu v Nazarjah, v Dolnicah in v prekmurski ravnini, kakor poje pesem: »Pojte hribi in doline, pojte z nami vse ravni, Kralju večne domovine, pesem naših src doni.« Tako se naša hvalnica Bogu in prošnja Najvišjemu za trpeče in stiskane brate in sestre dviga v nebo kot en sam plamen s tremi zublji goreče ljubezni do Boga, Cerkve, naroda in do bližnjega. Po novih določilih (Cor orans, 2018) mora – zaradi varstva, medsebojnega sodelovanja in pospeševanja povsem kontemplativnega življenja – vsak avtonomni nunski samostan pripadati neki federaciji ali združenju samostanov, ki lahko vključuje tudi samostane različnih kontemplativnih redov. Slovenske klarise smo od leta 2019 med seboj povezane v Zvezi samostanov Marije, Kraljice Slovencev, v kateri so tudi sestre karmeličanke iz Mirne Peči. »Bog, ki je zvest v vseh svojih besedah in svet v svojih delih, bo nate in na vse tvoje hčere razlival svoj obilni blagoslov. On bo vaš pomočnik in najboljši tolažnik; naš Odrešenik je in naše večno plačilo. Prosimo Boga druga za drugo; tako bomo v ljubezni vzajemno nosile breme in bomo z lahkoto spolnile Kristusovo postavo.« sv. Klarahttps://klarise.rkc.si/index.php/content/display/85