»Sredi zrcala si ogleduj ponižnost ali vsaj blaženo uboštvo, neštevilne napore in muke, ki jih je prestajal za odrešenje človeškega rodu.  Na koncu tega ogledala pa se zazri v neizrekljivo ljubezen, s katero je hotel trpeti na mučilu križa in na njem umreti najsramotnejše smrti. Zato je to ogledalo, nameščeno na lesu križa, mimoidoče opominjalo na tisto, kar je treba tukaj premišljevati: 'O vi vsi, ki greste po poti mimo, pomislite in glejte, ali je katera bolečina kakor moja bolečina'. Odgovorimo naj Njemu, ki vabi in kliče z enim samim glasom, z enim samim duhom: 'Spominjal se te bom nenehno in moja duša bo medlela v meni'. Naj te torej vedno močneje razžarja ogenj ljubezni, o kraljica nebeškega Kralja.« sv. Klara Sveta Klara je bila nenehno ljubeče zazrta v »Kralja angelov, Gospoda nebes in zemlje, ... ki je – v neizrekljivi ljubezni – prestajal neštevilne napore in trpljenje za odrešenje človeškega rodu«; premišljevala je »skrivnost križa in bridkosti Matere, stoječe pod križem« (sv. Klara). Klara je vedno globlje spoznavala »neizrekljivo ljubezen« Božjega Sina; On je brezmejnost svoje usmiljene ljubezni najbolj izrazil v trpljenju, v darovanju svojega življenja za naše odrešenje. V njeni čisti, plemeniti duši je to spoznanje razžarjalo vedno novo ljubezen; globlja ljubezen pa je spet povsem prevzela njene misli, čustva in hrepenenje; prepojila je vse njeno hotenje in delovanje. Izraz njene globoke ljubezni do križanega Gospoda je bilo njeno strogo življenje v trajnem premišljevanju Jezusovega življenja, v češčenju svete Evharistije, v molitvi in pokori, v postih in skrajnem uboštvu, v ljubezni do drugih, v potrpežljivem in veselem prenašanju brezštevilnih težav devetindvajset let trajajoče bolezni, ki jo je priklenila na posteljo. Vedno bolj se je upodabljala po svojem križanem Ženinu. »Z vsem svojim srcem ljubi Boga in Jezusa, Njegovega Sina, ki je bil križan za nas grešnike. Nikoli naj ne ugasne v tebi spomin nanj. Nenehno premišljuj skrivnost križa in bridkosti Matere, stoječe pod križem. Vedno moli in bodi čuječa.« sv. Klara Kako zelo trpi njen Jezus! Prebodli so ga z žeblji, ga obesili na križ, ves je pokrit z ranami in s krvjo. Njegove lase je zlepila kri, njegov obraz je oblit, roke in noge so prebodene in v celo njegovo telo je grozljivo ranjeno. Izpod trnove krone na glavi mu teče kri, ki polzijo navzdol in prekrivajo Njegovo obličje. Njegova kri teče s križa in rosi zemljo. Kri Božjega Sina izmiva grehe sveta ...! Strašen smrtni boj pretresa Njegovo telo, medtem ko ga tisti, ki mu stojijo nasproti, grozovito žalijo in zasmehujejo. On pa se ne pritožuje niti z besedo, ampak moli, mirno trpi in posluša. V kolikšnem trpljenju krvavi Njegovo Srce, s kolikšno grenkobo je napolnjena Njegova duša ... Kako globoka je skrivnost Njegove daritve! Pod križem umirajočega Kristusa stoji Njegova Mati. S svojo materinsko ljubeznijo je tesno združena s Sinom, ko pije grenki kelih globoke zapuščenosti. Čuti žeblje, ki predirajo Njegovo telo, trpljenje na križ pribitega telesa, Njegovo zasoplo dihanje, sliši Njegov glas, ki ugaša z besedami molitve in odpuščanja. Čuti, da umira tudi sama; pa vendar pod križem ostane čudežno živa, s prebodenim Srcem in z ranjeno dušo. Pod križem ni Jezusovih prijateljev in učencev – razen Janeza in nekaj zvestih žená – ni tistih, ki jim je Jezus tako in drugače izkazoval brezštevilne dobrote. Pod križem ni množic, ki so vzklikale hozana; ni ljudstva, ki ga je slovesno spremljalo; ni tistih, ki jih je ozdravil, ni množic, ki jih je nahranil s kruhom. Tu je le množica ljudi, ki jih je zaslepilo sovraštvo in so jih njihovi verski voditelji pognali v nečloveško divjanje zato, da bi Jezusa še bolj zadeli z nehvaležnostjo in poglobili Njegovo zapuščenost. Za Jezusovo bolečino je zasmeh; za padce jeza; za rane žalitve; za Njegovo žrtvovano telo sramotenje; za ječanje v smrtnem boju kletve; za najvišjo daritev Njegovega življenja zaničevanje in odklonitev. Jezusovo Srce je prebodla neizmerna zapuščenost, še preden ga je s sulico prebodel rimski vojak. »Ljubezen Sina, Matere Marije, ki spremlja ga na poti odrešenja, globoko v sveti Srci meč zarije ob srečanju … Tu morje je trpljenja. Sin Božji – v spravo – žrtev hudobije pod križem pada sredi brc, rohnenja. Do konca izmučen končno cilj doseže. Ga slačijo ... sram čisto dušo reže. Odpri oči nam za ljubezen Tvojo. Potem v življenju mnogo bo svetlobe, če zrli bomo žrtev, milost Tvojo – ne bomo bali stisk se, ne Hudobe, spolnili bomo zvésto službo svojo, zarisovali v duše le podobe Obličja Tvojega in pa Marije, ki naj globine Božje nam odkrije.«https://klarise.rkc.si/index.php/content/display/89