in tolikšnimi odlikami jasnosti!
Resnično si bila jasna pred svojim spreobrnjenjem,
bolj čista v svoji spremembi življenja,
najsvetlejša v svojem klavzurnem življenju (…).
Zares, ta luč je bila zaprta v skritosti klavzurnega življenja,
navzven pa je izžarevala bleščeč sijaj;
zbrala se je v tesnem samostanu,
navzven pa se je razširjala prostrano po vsem svetu.
Varovala se je znotraj in se razlivala navzven.
Klara se je namreč skrivala,
toda njeno življenje je bilo znano vsem ...
Bila je skrita v svoji celici
in vendar so v mestih govorili o njej.«
papež Aleksander IV.
Svetega Frančiška poznamo kot preprostega, ponižnega, ubogega, veselega svetnika, ki navdušuje množice in vabi mnoge na evangeljsko pot.
Klara pa je živela skrito za samostanskimi zidovi. Kolikor dlje je bila od svetnega hrupa, toliko zvesteje in z večjo ljubeznijo se je po kontemplativni molitvi upodabljala po svojem nad vse ljubljenem Gospodu.
Dolge ure podnevi in ponoči se je v molitvi poglabljala v skrivnost križane Ljubezni. Z vsem bitjem je ljubila svojega Ženina, »čigar lepoto neprenehoma občudujejo vsi blaženi zbori nebes«, ki pa je zaradi našega »odrešenja postal zadnji izmed ljudi, zaničevan in ranjen po vsem telesu, razbičan, umirajoč v mukah križa« (sv. Klara), ki je iz ljubezni do nas – v nedoumljivi ponižnosti – vklenil svoje božanstvo v košček Kruha ...
Klarina velika ljubezen se je 'morala' izražati v prizadevanju za kreposti, ki jih je Jezus tako zelo cenil in ki jih je s svojim življenjem kazala tudi Božja Mati.
Poznala je pomembnost majhnosti in izničenosti, dostojanstvo preprostosti in skromnosti, veličino ponižnosti in vzvišenost služenja, notranje bogastvo in polnost uboštva. Kako svobodno in srečno je živela s tem duhovnim bogastvom!
»Moje mesto je tu: v skritosti, v tihoti – ob tabernaklju. O, najlepši poklic!«
Klavzura je, poleg ostalih treh zaobljub čistosti, pokorščine in uboštva, za nas čisto poseben dar, znamenje Božje ljubezni, ki nas obvezuje k izključni posvečenosti Kristusu, našemu Gospodu. Dar klavzurnega življenja nas vodi k temu, da postane Bog naše vse, in ima en sam namen: da smo z Gospodom.
Bistvo klavzurnega življenja je, da živimo v skritosti samo za Boga, se posvečamo predvsem molitvi in češčenju, naravnavamo dejavnost k premišljevanju in imamo pogled nenehno uprt v večnost.
S klavzurnim življenjem posnemamo Jezusovo življenje: ko je živel skrito v Nazaretu; ko ga je pred javnim delovanjem Duh odvedel v puščavo; ko je v samoti molil, preden je izbral apostole; ko se je umikal množicam, odhajal na samotne kraje in molil.
Jezus še vedno ostaja v skritosti med nami kot Kruh življenja; daruje se na naših oltarjih in nas vse čaka v tabernakljih svetá, kjer je Najsvetejše. Povabil nas je, da bi bile nenehno ob Njem; povedel nas je v puščavo, da bi nam spregovoril na srce, nas očistil in nam podaril svoj mir.
V tej klavzurni osamelosti živimo z Marijo, ki je kot Mati Evharistije nenehno navzoča ob vsakem tabernaklju; ob Njem pa smemo z Njo bivati tudi me.
in naj stori, da boste vselej z Njim.«