ki je rodila takega Sina, kakršnega nebesa ne morejo obseči,
a ga je sprejela v majhen stan svojega svetega telesa
in ga nosila v svojem deviškem naročju.
Kdo ne bi s strahom zavračal zalezovanja človekovega sovražnika,
ki z bliščem minljive in goljufive slave poskuša uničiti to,
kar je večje od nebes?
Glej, že je jasno, da je duša vernega človeka,
duša, ki je več vredna od vsega ustvarjenega,
po Božji milosti postala večja kakor nebesa.
Medtem ko nebesa z vsem stvarstvom ne morejo obseči Stvarnika,
pa je edinole verujoča duša Stvarnikovo prebivališče in sedež
samo zaradi ljubezni, ki je hudobni nimajo.
Resnica sama pravi:
'Kdor ljubi mene, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil;
in prišla bova k njemu in prebivala pri njem'.
Kakor je torej slavna devic Devica nosila Kristusa telesno,
tako ga lahko nosiš tudi ti,
če hodiš po Njenih stopinjah, zlasti v Njeni ponižnosti in uboštvu,
vedno, brez vsakega dvoma, duhovno v svojem čistem in deviškem telesu.
Obsegaš lahko tistega, ki obsega tebe in vse stvarstvo;
lahko imaš v trdnejši posesti tisto, kar je trajnejše kakor vse druge dobrine tega sveta.«
sv. Klara
Z deviško Materjo Marijo je Klara začela novo pot v svetišču svete Marije Angelske. Gojila je posebno pobožnost do najčistejše Device, ki je v »klavzuro svojega čistega telesa« sprejela Božjega Sina; zvesto jo je posnemala ter se ob Njej in z Njo učila hoditi za Kristusom. Dojela je, da »se pot h Kristusu razodeva predvsem v Mariji«. Saj nam je 'skrita Devica' po svojem svobodnem sprejetju Božje volje dala Jezusa za brata in je, deležna Njegove skrivnosti, postala 'Njegovo oblačilo'. V klavzurni tihoti se je Klara bolj in bolj oblikovala po Mariji; želela je, da bi bila pokorna, »slavna, ponižna in uboga devic Devica« tudi sestram bleščeč zgled kreposti in bi jih vodila v kontemplacijo najvišjega Božjega dela, v skrivnost učlovečenja. Zavedala se je, da so ona in njene sestre poklicane, da »v Cerkvi oživljajo in nadaljujejo navzočnost in delo Device Marije. Ko v klavzuri, v veri in v molitvenem molku sprejemajo Besedo, služijo skrivnosti učlovečenja in združene s Kristusom v Njegovi daritvi Očetu postajajo sodelavke pri skrivnosti odrešenja. Kakor je Marija v dvorani zadnje večerje s svojo molitveno navzočnostjo ohranjala v svojem Srcu začetke Cerkve, tako je ljubečemu srcu in sklenjenim rokam klavzurnih sester zaupana pot Cerkve« (Nevesta Besede 4).
»Pokleknite pred Marijino podobo in ji recite: 'Prečista in brezmadežna Devica, od Vašega veličastva želim prejeti milost, da bi že vendar začela biti resnično zvesta nevesta Vašega Božjega Sina, s pogledom, nepremično uprtim vanj, in da ne bom več pozabila na njegovo Božjo navzočnost. Presveta Mati, Vi, ki od prvega trenutka Vašega spočetja, pa vse do Vašega radostnega prehoda v nebesa, niste niti za trenutek pozabili nanj, dajte tudi meni to milost, da od zdaj naprej vse do smrti ne bom več pozabila nanj ...' Sestre, če boste imele takšno naravnanost do presvete Device, boste od Nje prejele vse milosti. V eni devetdnevnici jo prosite za globoko ponižnost; v drugi za ljubezen; v drugi za popolno spolnjevanje (pravil), in tako boste počasi postale bogate z vsemi krepostmi, ker vam jih presveta Devica vliva v dušo ... Sestre, naj vam nikoli ne bo odveč, da bi izkazovale mogočni Božji Materi posebno spoštovanje, ker vam ga bo Ona stoterno povrnila.« (bl. Marija Magdalena Martinengo)
in naj stori, da boste vselej z Njim.«