Samostan Brezmadežne

Prihod sester klaris v Nazarje

Bog je po skoraj dvestoletni odsotnosti klaris na Slovenskem milostno ponovno oživil Klarino karizmo v naši domovini in leta 1978 zasadil njeno oljko na tem samostanskem griču. Tedaj so jim bratje frančiškani ob nazarski cerkvi in samostanu dali na razpolago opuščen cvetličnjak in nekaj zemlje, prav ob Loretski kapeli, da bi se lahko, kakor nekoč Božja Mati v tišini nazareške hišice, tudi sestre v skritosti posvečale molitvi in češčenju Njenega Božjega Sina in tako 'v srcu Cerkve' spremljale apostolsko dejavnost skrivnostnega Kristusovega Telesa, Cerkve, in Njegovih trpečih udov.

Ker po letu 1782 na slovenskem ozemlju ni bilo več klariških samostanov, so naša dekleta za Božjim klicem na pot Klarine karizme odhajala v tujino. Ko je Marija Kozina iz Sodražice na Dolenjskem (1905 – 1996), s. Imakulata – ena izmed treh sester, ki jih je Bog uporabil kot 'orodje' za uresničitev svojega načrta – zbolela za tifusom in se je že pripravljala na smrt, si ni mogla misliti, da je to že začetek uresničevanja njenih sanj iz otroštva. Sanjalo se ji je namreč, da bo umrla v samostanu na hribčku med dvema rekama. Ko ji je stric duhovnik, dr. Franc Trdan, prinesel podobico francoske klarise iz Bordeauxa, male s. Marije Celine Darovanja (POVEZAVA), se je zaobljubila: »Če po tvoji priprošnji ozdravim, bom šla v samostan, kjer si bila ti.« Zares je, čeprav od zdravnikov že zapisana smrti, po priprošnji Marije Celine čudežno ozdravela in po stričevem nasvetu leta 1929 namesto v Franciji vstopila v samostan klaris urbank v Splitu na Hrvaškem, kjer je ob preobleki, 2. oktobra 1930, dobila ime s. Marija Imakulata Kristusa Kralja.

Skoraj petdeset let je v tujini molila, da bi se uresničile njene sanje iz otroštva in da bi se klarise vrnile v njeno ljubljeno domovino. Njena vera je bila neomajna, upala je proti upanju. Ko so leta 1945 z nekaj sestrami ustanovile nov samostan v Zagrebu, se je njeno dolgoletno hrepenenje še okrepilo. V Zagrebu sta se ji res pridružili še dve Slovenki – s. M. Katarina (Martina Ambrož) iz Dolnic pri Ljubljani (l. 1970) in s. M. Jozefina (Valerija Petrič) iz Slapa pri Vipavi (l. 1974). Tako jih je bilo dovolj za ustanovitev nove fundacije. Takoj so začele moliti, da bi se, če je Božja volja, vrnile v Slovenijo. Po dveh letih goreče molitve so dobile vsa potrebna dovoljenja. 1. aprila 1978, ravno ob 100-letnici rojstva Germane Castang, tedaj še Božje služabnice s. Marije Celine – takrat tega niso vedele – so se končno smele vrniti v svojo drago domovino.

Samostan Brezmadežne

Ob prihodu v Slovenijo sestre niso imele skoraj ničesar. Takoj so se lotile gradnje in vseh drugih potrebnih del. Bratje frančiškani, krajani in drugi dobrotniki so jim priskočili na pomoč. Bog je tako po številnih dobrotnikih hitro zgradil svoje svetišče in ob obletnici prihoda so se že vselile v novi samostan, katerega edini trden in zanesljiv temelj je bil Jezus Kristus, Božji in Marijin Sin. Ubožno bivališče – v frančiškovskem duhu popolnega uboštva – je postalo neizmerno bogatejše kakor katera koli katedrala, v kateri ni več Najsvetejšega. V njihovi kapeli je zasijala večna Luč, ki od tedaj ni več ugasnila …

Sestre so svoje zaupanje tako iz leta v leto, iz dneva v dan vedno bolj poglabljale. Po zaobljubi je bil novi samostan v Nazarjah, blizu starodavnega Celja, posvečen Brezmadežni. Gospod je skrbel za gradnjo tega svojega novega svetišča, začenjal pa je tudi že z oblikovanjem in 'gradnjo' živih svetišč – duš, ki jih je obdaril z neprecenljivim darom svetega poklica in jih On sam vzgajal v šoli svojega presvetega Srca in Marijinega brezmadežnega Srca, vse dokler niso potrkale na samostanska vrata in sprejele habita Klarinega reda.

Bog je v svoji neizmerni radodarnosti samostan kmalu napolnil z novimi sestrami. Leta 1994 je Sveti sedež ob sklepu jubilejnega Klarinega leta ob 800-letnici njenega rojstva potrdil kanonično ustanovitev novega samostana. Skupnost je številčno še naprej rastla, pa tudi vedno več ljudi je prihajalo v zunanjo kapelo k sestrski molitvi. Čeprav je leta 2000 pet sester odšlo v Dolnice, je bila kapela še premajhna, zato so dogradile novo večjo kapelo, 7. oktobra 2005 jo je škof dr. Jožef Smej blagoslovil.

Od leta 1995 naprej je v samostanski kapeli neprekinjena adoracija. Od okoli 7.30 zjutraj pa do 19.ure je v notranji sestrski kapeli vsak dan izpostavljeno Najsvetejše, 24 ur na dan pa je v kapeli vsaj po ena izmed sester, da se dan in noč dviga pred prestol Najvišjega prošnja h Gospodu za ves svet, posebej za mir v svetu, za Cerkev, za prenovitev slovenskega naroda, za vse, ki se priporočajo v molitev, za vse stiskane in trpeče, za Vas, zate …