V preprostosti

Preprostost in skromnost nam omogočata, da hrepenimo po večnem bogastvu, po zakladu, ki »ga ne uničujeta molj in rja« in nam ga nihče ne more vzeti. Zvestoba Bogu nas obdarja z mirom, ki ga svet nima in ne pozna, z mirom, ki temelji na popolnem zaupanju v ljubečega Očeta.

Uboštvo, ponižnost, preprostost, čistost in skritost Božjega Sina in Njegove Matere so tako prevzele sv. Klaro, da iz ljubezni do Njiju ni hotela imeti ničesar na tem svetu, da bi lahko posnemala vélikega Ubožca, ki »je vladal in vlada nebo in zemljo, pa ni imel, kamor bi glavo naslonil in je za nas umrl na križu« ter Njegovo deviško Mater, ki »je nosila Njega, ki ga nebesa ne morejo obseči«.

Klara se je zavedala, kako nekaj velikega je, da je Kristus prišel k nam kot Človek in da moremo in smemo biti Njegova lastnina. Klarino veselje je bilo v zavesti, da pripada Kristusu. Živela je v Stvarniku in Bog je bival v njeni čisti duši ter izžareval iz nje. Kjer pa biva On, vladajo resnica, jasnost, red, preprostost, zadovoljstvo in vedno enaka skrita radost, tudi v najhujšem trpljenju – saj nas On želi napolnjevati z veseljem.

Veselje se v duši poraja in raste iz zaupnih pogovorov, iz združitve z nebeškim Očetom, Sinom in Svetim Duhom, iz povezanosti z Materjo Marijo.

Tisti, ki sprejme Jezusov jarem – z zanosom ljubezni, s hvaležnostjo in veseljem – čuti, da je lahek in prijeten. Dušo, ki ljubi Boga, tudi križ napolnjuje z radostjo v zavesti, da hodi za svojim Odrešenikom.

»Klavzurne skupnosti,
postavljene kot mesto na gori in svetilka na svetilniku,
v preprostosti svojega življenja vidno predstavljajo cilj,
proti kateremu se je napotila vsa cerkvena skupnost,
ki goreča za delo in predana premišljevanju
hodi dalje po poteh časa,
s pogledom uprtim na prihodnje zedinjenje ...
ko bo Bog vse v vseh.«
sv. Janez Pavel II.