Na Slovenskem nekoč

Na Slovenskem ozemlju so se klarise urbanke naselile že 47 let po smrti sv. Klare, v Mekinjah in Kopru, pozneje še v petih samostanih. V njih je odmevala molitev različno dolgo: v Mekinjah pri Kamniku od 1300 do 1782, v Kopru od 1299/1301 do 1806, v Šentvidu ob Glini na današnjem avstrijskem Koroškem od 1321/23 do 1553/54, v Celju od 1329 do ?, v Škofji Loki od 1358 do 1782, v Gorici od 1653 do 1782 in v Ljubljani od 1657 do 1782. V samostanih so živele hčere najpomembnejših plemiških in meščanskih družin s Kranjske, Štajerske, Koroške in Goriške. Ti samostani so prispevali pomemben delež k slovenski kulturi in sakralni umetnosti (zlasti samostana v Mekinjah in Škofji Loki), v 17. in 18. stoletju pa tudi k vzgojno izobraževalni dejavnosti.

Škofjeloške klarise so izdelovale paramente, cerkvena oblačila ter voščene kipce, gojile so lepo cerkveno petje. Znane so tudi po zdravilstvu in peki 'loških kruhkov'. Mekinjske klarise pa so v božičnem času imele navado zibati tako imenovano božično zibelko z voščenim Detetom Jezusom, kar sodi med predhodnike današnjih jaslic.

Klariški red je bil v preteklosti eden pomembnejših pospeševalcev Marijinega češčenja in marijanske pobožnosti pri nas. V Mekinjah je bila med prvimi ustanovljena bratovščina Marijinega brezmadežnega Srca, ki jo je 31. marca 1718 ustanovil papež Klemen XI.. V ljubljanskem klariškem samostanu pa je delovala bratovščina Srca Jezusovega. Prva opatinja ljubljanskega klariškega samostana, Marija Lukančič, je umrla v sluhu svetosti. Le dobra dva meseca pred mekinjsko bratovščino je bila v Škofji Loki ustanovljena bratovščina naše ljube Gospe in nebeške Kraljice oz. njenega brezmadežnega spočetja.

Doba protestantizma je povzročila mnogo nevšečnosti. Samostan v Šentvidu na Koroškem je bil v tem času razpuščen. Cesar Jožef II. pa je v začetku leta 1782 razpustil vse samostane, ki so bili »za državni blagor brez koristi«. Tako so bili ukinjeni vsi samostani klaris (razen koprskega, ki je bil na beneškem področju). Slovenke, ki so želele živeti kot klarise, so morale od tedaj odhajati v samostane v tujino. (dr. D. Hančič)

p. Hugo Bren: Slovo od samostanske celice