Kontemplativna molitev

Življenje svete Klare je bilo nenehno hvaležno premišljevanje »o neskončnih dobrotah, s katerimi nas je Bog obsipal«. Prehajalo je v mistično kontemplacijo, v zrenje vélikega Darovalca, 'Očeta usmiljenja', in v veselo ljubezen do ubogega in križanega Kristusa. V evangeliju zasidrano življenje se odraža v njenih spisih – Vodilu, Oporoki, Blagoslovu in v njenih pismih.

Molitev je ponotranjila vse do duhovnega zrenja, kontemplacije – duhovnega potovanja, ki ga mistiki izkusijo posebno globoko. »Klarino življenje je bilo tako potopljeno v skrivnost troedinega Boga in Kristusa, učlovečene Besede, da človeka kar oslepi. Njeni spisi so tako zaznamovani z ljubeznijo, ki jo je v njej povzročila ljubeča, dolgotrajna zagledanost v Kristusa Gospoda, da je težko izraziti, kar lahko izkusi le srce žene. Klarino kontemplativno potovanje, ki je doseglo višek v njenem gledanju 'Kralja slave', se je začelo prav v njenem popolnem prepuščanju Gospodovemu Duhu – tako je storila tudi Marija ob oznanjenju – začne se torej s tistim duhom uboštva, ki jo izprazni vsega, razen preprostega pogleda, zazrtega v Boga.« (sv. Janez Pavel II.)

Sveta Katarina Bolonjska pravi, da je kontemplacija izkušnja večnega življenja, h kateremu utira dostop zvesta in nenehna molitev, združena s čistostjo srca; »večno življenje pa je: poznati Tebe, edini pravi Bog, in Jezusa Kristusa, ki si ga Ti poslal« (Jn 17,3); in to je tudi »najboljši del, ki nam ne bo odvzet« (prim. Lk 10,42), posvečati se Bogu in ljubezni do Njega.

Sveta Klara si je po Božjem navdihu izbrala bogomiselno življenje ter se v samoti in molku, v nenehni molitvi in velikodušni pokori posvečala samo Bogu (prim. R 7), da je, osvobojena vsega zemeljskega, mogla zares »ljubiti Boga iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo« (Mr 12,30).

Razumela je prvenstveno potrebo molitve in kontemplacije, ki jo potrjuje tudi drugi vatikanski koncil: »Ustanove, ki so docela določene za kontemplacijo ... obdrže vedno, naj bo potreba dejavnega apostolata še tako nujna, posebno odlično mesto v Kristusovem skrivnostnem telesu, v katerem vsi udje nimajo istega opravila« (R 7).

Sveti papež Janez Pavel II. – ki je zelo cenil »bogastvo molitve, molka, kontemplacije, nedeljene ljubezni do Boga in popolne predanosti njegovi službi« in menil, da »kontemplativni poklic ni bil nikoli tako dragocen in pomemben, kakor je danes v modernem svetu, ki ne pozna miru ..., ko je prihodnost Cerkve odvisna od molitve« – je pokazal na Klaro kot na novo ženo: »Danes moramo znova odkriti sv. Klaro, ker je pomembna za Cerkev; znova je treba odkriti njeno karizmo, njen poklic. Znova je treba odkriti Božjo Frančiškovo in Klarino zgodbo.«

Sveta Klara nam je čudovita vzornica velike molivke. Njeno molitev si lahko predstavljamo na osnovi pričevanja njenih prvih sester: »Vsa goreča je bila v Božji ljubezni, predana molitvi in stalni kontemplaciji.«

Pogleda ljubezni ni usmerjala k Bogu le tu in tam, ampak nenehno. Srce in duh se spreminjata v teku časa, dan na dan: pod Božjim vodstvom se prav postopoma usposobita, da sprejmeta Njegovo ljubezen. Svoje lastno izkustvo je sestram posredovala takole: »Učila je sestre, naj iz svoje duše odstranijo vsako vrsto nereda, da bodo prodrle v skrivnost samega Boga in se navezale na Kristusa.«

Klarine sestre, ki so jo skrbno opazovale, so na kanonizacijskem procesu poudarjeno naglašale njeno kontemplativno življenje: »Vztrajna je bila v molitvi ...« »Svojo dušo je neprenehoma zaposlovala z molitvijo, svojo kontemplacijo je raztegnila pozno v noč, bdela je v molitvi« (T. Čelanski). Postala je molitev.

Sveta Klara sama je bistvo kontemplacije povzela v le nekaj besedah:

»Glej Jezusa, nanj se oziraj, o Njem premišljuj,
vse dokler ne boš zahrepenela po tem, da bi ga posnemala.«

»Potrebno je, da iz premišljevalne molitve naredimo lestev, ki po aktivni kontemplaciji Boga, Njegovih lastnosti in Njegovih popolnosti, vodi k vliti kontemplaciji, v kateri duša, ki jo je On sam združil s seboj, spozna Boga s preprostim pogledom ljubezni, sladko se hraneč z Njegovim Duhom: 'Bog se je v njenih palačah razodel kot trdnjava' (Ps 48 (47),4).

Da bi se s prvim korakom, meditacijo, lahko končno ujemal zadnji korak, pri katerem je duša enega samega Duha z Bogom, ko ga ljubi in ga spoznava po Božjem delovanju, je potrebno, da premišljevalna molitev prežame in spremeni celotno življenje in vse sodeluje pri očiščevanju srca, usmerjajoč ga k Bogu in k občestvu z Bogom.« (bl. M. Magdalena Martinengo)

»Da bi prišle do prave molitve, ki je najbolj zanesljivo sredstvo za polno uresničitev ideala  našega posvečenega življenja, imamo ravno, svetlo, preprosto in kratko pot, ki nas mora napolnjevati z veseljem in s pogumom. Naš serafinski oče je spoznaval to odlično pot vse od začetka svojega novega življenja tam v cerkvici v Porciunkuli in je izročil sebe in svoj red véliki Božji Materi!
Da bi odkrili ta neprecenljivi skriti zaklad, se pri uri meditacije pogosto zaustavimo pri zrenju Marije. Da, pri zrenju, kajti očarljivo lepoto sijajnega privilegiranega bitja bolj odkrivamo v globokem molku, kakor pa z raznovrstnimi razpravami in razglabljanji. Ona je velika učiteljica molka, tistega notranjega molka, ki nas pripravlja na prihod Besede, in je kakor Njen predhodnik: Beseda, čeprav je vsemogočna, se podredi naši svobodi in lahko ostane tiho, če najde druge glasove v duši. Glejmo torej Marijo, približujoč se ji z željo, da bi jo spoznale, da bi vstopile v Njeno brezmadežno Srce, ki je šola vseh kreposti. Spomnimo se, da Jezus išče obrazne poteze svoje Matere, da bi ljubil duše. Če bomo torej hodile po tej poti, bomo dosegle cilj.« (bl. Marija Konstanca Panas)